V srcu dežele kokosovega olja

Že dalj časa sem si želel videti nastajanje kokosovega olja, ki je v zadnjih letih doživelo planetarno popularnost. Končno, kje bolje to videti kot na Šri Lanki, sinonimu za čudovite tropske izdelke in kraju, od koder prihaja Encian kokosovo olje. To je eden izmed izdelkov, na katere smo ponosni, zaradi dejstva, da poznamo vsak korak njegovega nastanka in zato smo prepričani v kakovost, med nami in proizvajalcem ni posrednikov, zato je tudi cena lahko bolj sprejemljiva za širši krog uporabnikov.

In tako sem sedaj na cesti med Welipannagahamulle (ne poskusim niti izgovoriti tega imena!) in Pannale, na poti do tovarne, kjer začne Encianovo kokosovo olje. Mimo vožnje barvitih hišic z majhnimi vrtovi in kmalu bo pogled napolnjen z neskončnimi palmami.

Stojim na dvorišču in gledam kopico plodov pred seboj. Takoj ko jih s kamiona izkrcajo, majhne puhaste glave gredo proti svoji zadnji postaji. Kmala bodo olupljeni, oprani, nasekljani, zmleti, posušeni in stisnjeni. In krasno čudo človeških rok, bodo spet oživeli v topli kristalno čisti tekočini, ki ji pravimo kokosovo olje.

Tovarna je na trgu že 30 let, vendar je začela z znatnim širjenjem pred 15 leti, ko je poslovanje prevzel sin ustanovitelja, g. I.P.M.P. Samarasinghe. Pred obiskom proizvodnje sedim z njim v pisarni in poslušam, kako bo letos dokončana nova tovarna, ne daleč od obstoječe, ki jim bo omogočila dodatno širjenje poslovanja in s tem bolj zanesljivo prihodnost. Nekako mu zavidam na optimizmu in samozavesti, se spominjam naših številnih "greenfield investicij", od katerih ponavadi nič ne nastane.

Nasproti sedi mladi menedžer H.T. Madhawa Silva, oče dveh otrok. Kasneje mi bo zaupal, da spi le 4 ure na dan, ne zaradi otrok, ampak zaradi dela. Sprva sem mislil, da pretiruje, vendar mi je, ko mi je razložil, da ob polnoči komunicira s kupci iz Amerike, in je že ob petih zjutraj v fitnesu, postalo jasno, da človek govori resnico. Naravno, različne kulture, vendar vzpon mlade ekonomske sile navdaja z občudovanjem. Vesel sem, da smo tudi mi v Encianu del te energije.

Še posebej ponosni so na sodelovanje z okoli 2500 okoliških kmetov, ki jim dostavljajo kokos. To so lokalne skupnosti, ki doslovno živijo od tovarne in kupcev kot smo mi. Vsaka motnja, na Wall Streetu, v menjalnem tečaju njihove valute rupee ali globalno segrevanje, bi pomenilo njihov konec. In to se ne bi zgodilo prvič. Eko in fair trade certifikati niso samo potrdila, ampak je to njihov način življenja.

Spominjam se, kako se v razvitem svetu včasih zamenjuje pojme kokosovega in palmovega olja. Za razliko od proizvodnje palmovega olja so kokosove plantaže manjše in pestrejše, ki omogočajo tudi drugim kulturam in živalim, da obstajajo v njihovi bližini.

Iz tovarne ne izstopa samo olje, ampak tudi kis, sladkor, kokosova vlakna (za izolacijo v kmetijstvu in vrtnarstvu), kokosova voda, kokosov čips in celo sirup iz kokosa. Vidim, ljudje so se specializirali, to kar delajo, delajo dobro.

V sami proizvodnji, zlasti v sušilnici, je temperatura približno 50 stopinj. Z vseprisotno vlažnostjo, znoj mi izhaja skozi vse pore in srajca je mokra po nekaj minutah. Visoki gumijasti škornji, ki jih moramo vsi nositi, samo poslabšajo splošni vtis. Poskušam razumeti, kako je biti tukaj ves dan, celo leto. Toda obrazi delavcev, ki jih gledam okoli sebe, mi ne razkrivajo, ali preučujejo tudi takšne misli. Verjetno ne, vsakdanje navade ustvarjajo navado, navada izpodrine take misli. Na koncu dneva, gledajo plačilno listo, delo v tovarni pa je bolj donosno in lažje kot na polju.

In na poti nazaj, spet potujemo skozi iste vasi in si lahko predstavljam, da ti ljudje živijo srečnejše, odkar je tovarna v bližini. Zato, ko naslednjič odprete Encian kokosovo olje, vedite, da se v tistem trenutku povežete tudi z ljudmi iz barvitih hišic na drugi strani planeta. Čudovito, kajne?